Zgodovina Križank

1228-1945 cerkev in samostan

Kompleks Križank je zgrajen na levem bregu Ljubljanice, na t.i. Novem trgu. Prvotna lokacija srednjeveška mesta je stisnjena med grajskim gričem in reko Ljubljanico, levi breg je sprva služil kot ribiško naselje, od 16. stoletja dalje pa je postajal vse bolj prestižna lokacija. Ob plemiških hišah se je tu znašla tudi židovska četrt, deželna hiša (Lontovž) in vicedomski dvorec. Novi trg ima še danes pravilno srednjeveško zasnovo.

Na podlagi nekaterih virov je križniška komenda zamenjala starejšo templarsko postojanko, ki naj bi stala na tej lokaciji med leti 1167 in 1200. V Ljubljano je križnike poklical koroški vojvoda Ulrik III. Španhajmski , verjetno leta 1228. Postavili so samostan s cerkvijo in šolo na južno zahodnem delu Novega trga, ki je bil obzidan pred letom 1307. Tam so stala ena izmed srednjeveških vrat t.i. Nemška (nemški viteški red) ali Križniška vrata. Naloga križnikov je skrb za reveže in bolnike, obramba dežele in izobrazba ljudi. Red je razvil obsežno karitativno delo, ustanavljal hospitale, ki so bili deloma zavetišča za popotnike, deloma za bolnike. Potres leta 1511 je hudo poškodoval cerkev in komendo, nekoliko kasneje (med 1567 in 1579) so jo tudi delno prenovili.

Sedanjo cerkev je na svoje stroške pozidal deželni komtur Gvido von Starmberg med letoma 1714-15. Od prvotne gotske cerkve se "in situ" ni ohranilo nič, domneva pa se, da je t.i. Krakovska Madona del nekdanjega cerkvenega portala. Baročna cerkev je zgrajena po načrtih beneškega arhitekta Domenica Rossija. V svoji zasnovi ima obliko grškega križa in je prva tovrstna cerkev na Slovenskem. Cerkev odlikuje tudi bogata zunanjščina, vhodni del je poudarjen s pilastri in značilno valovito oblikovano strešno kupolo. Pri gradnji so sodelovali tudi domači mojstri, med temi omenimo Gregorja Mačka, ki je zasnoval tudi sedanjo Mestno hišo. Mestni muzej Ljubljana hrani originalno maketo te cerkve. V baročni dobi so komendo povečali in takrat je nastala tako imenovana Viteška dvorana. Do leta 1897 je Križanke upravljal redovnik- laik, od tega leta dalje je komtur ustanovil konvent za duhovnike in bogoslovce. Do II. svetovne vojne je kompleks služil samostanskemu življenju, po obsežni Plečnikovi prenovi v 50. letih so ga preuredili v nov kulturni hram.

Od 1952 dalje Križanke in Jože Plečnik


Leta 1952 so predstavniki mesta Ljubljana prosili arhitekta Jožeta Plečnika, da preoblikuje Križanke v prostor za prireditve ljubljanskega festivala. Po vojni nacionalizirane samostanske stavbe so bile v precej zapuščenem stanju. V del stavb se je vselila srednja šola za umetno obrt, za katero je Plečnik leta 1948 načrtoval nov prizidek na zahodni strani proti Emonski cesti, ki pa ni bil izveden.

Plečnik se je odločil, da preoblikuje prostor Križank po principih arhitekture Albertija, Palladija in drugih renesančnih arhitektov. Tako smo Slovenci v Križankah dobili enega najlepših svečanih prostorov v času, ko arhitekturni trendi takšnemu načinu oblikovanja niso bili naklonjeni. Tudi velik del naše strokovne javnosti se ni strinjal s Plečnikom. Plečnik je pri načrtovanju in izvedbi del uporabljal skozi stoletja uveljavljen, mojstrski način dela, kjer ni bilo potrebno vnaprej oddati vseh načrtov z vsemi detajli, tako, da so bila lahko vsa dela izvedena v relativno kratkem časovnem obdobju od leta 1952-56. Vsa gradbena in oArhitekturne detajle nekdanje gotske cerkve je predstavil v malem atriju, v posebej za ta namen oblikovanim lapidariju dvojnih arkad, ki dajejo temno ozadje s soncem obsijanemu gotskemu krstilnemu kamnu, enemu najlepše predstavljenemu arhitekturnemu detajlu pri nas. Iz malega atrija je dostopno Peklensko dvorišče, ki ga je Plečnik preoblikoval za komorne prireditve. Z originalno oblikovanim tlakom, še posebej pa z namestitvijo množice luči na stenah dvorišča, je prej utesnjenemu prostoru dal novo arhitekturno podobo in izboljšal akustičnost prostora. Najbolj se je Plečnik posvetil oblikovanju osrednjega atrija - Preddverja Križank, ki ga je predvidel kot osrednje festivalsko prizorišče. V njem je najbolj vidna glavna odlika celotne Plečnikove prenove samostanskega kompleksa - enotnost različnega. Veliki arhitekt je v obnovo vpletel sagraffitno dekoracijo - renesančno tehniko risanja, ki jo je povzel po Semperju; zidove je obdelal s plastično izstopajočimi figurami, ki izhajajo češke srednjeveške umetnosti, posegel je v lastni oblikovni repertoar, ki je uporabil že na praškem gradu ...

Posebno pozornost pa je Plečnik namenil oblikovanju talnih plošč osrednjega atrija v enovitem rastru, ki združuje različnost arhitekture v prostoru. Prostore sedanjega gostinskega lokala "Plečnikov hram" je oblikoval za srečanja po prireditvah s stoječo ponudbo. Kasneje je njegov zadnji asistent Bitenc prostor preuredil v gostišče s klopmi. Bitenc je mojstru tudi risal načrte za Križanke. Po Plečnikovi smrti je v njegovi maniri uredil samostanski vrt ob Zoisovi v zdaj osrednje festivalsko prizorišče - poletno gledališče.

Bitenc je vse do smrti skrbel za ureditvena dela prostorov v Križankah. Po njegovi smrti pa je skrb za urejanje teh prostorov prevzel prof. Marjan Ocvirk. Pod njegovim strokovnim nadzorom je v letu 2001 in potekala prenova poletnega gledališča - povečana je bila projekcijska kabina za potrebe radia in televizije, hkrati pa je bilo urejeno odvodnjavanje platnene strehe, ki je prej večkrat motilo prireditve.

Minilo je petdeset let od Plečnikovega posega v Križanke, nekdanji samostanski prostori so dobili povsem novo, svečanejšo podobo in postali eden osrednjih prireditvenih prostorov v Ljubljani. Križanke so Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo, zato zahtevajo še posebno skrb za ohranitev njihove zgodovinske in Plečnikove podobe.brtniška dela je osemdesetletni Plečnik sam nadziral.